Kaj morajo predelovalci fleksibilne embalaže storiti zdaj, da bodo pripravljeni na leto 2030
Michael Seegmuller
Vodja segmenta za folije in lahke materiale, Ultrapolymers
Za večino predelovalcev fleksibilne embalaže je zasnova reciklabilne strukture dosegljiva. Vsebnost reciklata pa je težja naloga. Zagotoviti je treba dovolj postpotrošniškega reciklata (PCR), poskrbeti, da bo deloval na vaših linijah, ter dokazati, da folija še vedno deluje po konkurenčni ceni in z dobavo, na katero se lahko zanesete. To delo je treba začeti zdaj.
Na kratko
Priprava rešitve za leto 2030 zveni, kot da je časa na pretek, vendar ni tako. V tem obdobju mora predelovalec izbrati materiale, zagotoviti dobavo, izvesti preskuse in validirati končno strukturo, hkrati pa ohraniti predelovalnost in zmogljivost, ki jo pričakuje naročnik.
Večina proizvajalcev folij, s katerimi se pogovarjam, ve, da prihaja PPWR. Negotovost je bolj na koncu verige. Pred kratkim sem obiskal velikega proizvajalca z ekstruzijskim nanašanjem prevleke, ki izdeluje laminate iz papirja in aluminija, in njihovo sporočilo je bilo jasno. Za zdaj se zanje ni nič spremenilo, številni njihovi kupci pa ne želijo spreminjati strukture, ki deluje. Tveganje je, da lastniki blagovnih znamk počakajo, nato pa skoraj čez noč zahtevajo nekaj drugega. Predelovalci bi se tako soočili z valom zahtev s premalo časa za razvoj in validacijo rešitev.
Uredba o embalaži in odpadni embalaži (PPWR), Uredba (EU) 2025/40, nadomešča staro direktivo o embalaži z enim samim sklopom pravil za vso embalažo, dano na trg EU. V veljavo je stopila 11. februarja 2025 in se uporablja od 12. avgusta 2026. Nekatere obveznosti so že v veljavi, vključno z omejitvami PFAS v embalaži, ki prihaja v stik z živili, ter zahtevo po izjavi o skladnosti. Zahteve, ki bodo preoblikovale strukture folij, pridejo pozneje.
Za proizvajalce folij sta najpomembnejši dve zahtevi. Obe naj bi se uporabljali od 1. januarja 2030.
• Reciklabilnost. Embalaža mora biti zasnovana za recikliranje in doseči razred reciklabilnosti A, B ali C. Razred C pomeni vsaj 70 % reciklabilnost po masi. Embalaže pod to mejo ni dovoljeno dati na trg. Od leta 2038 bosta dovoljena le razreda A in B (vsaj 80 %), zato ima struktura, ki komaj doseže razred C, kratko življenjsko dobo. Podrobna merila za zasnovo za recikliranje naj bi bila določena do 1. januarja 2028.
• Vsebnost reciklata. Plastični del embalaže mora vsebovati minimalni delež reciklirane plastike. Upošteva se le material, pridobljen iz postpotrošniških odpadkov. Postindustrijski material, kot je proizvodni odpad, ne.
Minimalna vrednost je odvisna od vrste embalaže:
V praksi so pomembne tri podrobnosti:
• Minimalna vrednost ni povprečje na ravni podjetja. Določena je po vrsti in formatu embalaže ter se izračuna kot povprečje na proizvodni obrat in leto.
• Nekatera embalaža je izvzeta. Primeri so kompostabilna plastična embalaža, embalaža v neposrednem stiku z zdravili, embalaža, občutljiva na stik, za živila, namenjena izključno dojenčkom in majhnim otrokom, ter vsak plastični del, ki predstavlja manj kot 5 % skupne mase pakiranja.
• Metoda in datum še nista dokončna. Evropska komisija mora metodo za izračun in preverjanje vsebnosti reciklata določiti do 31. decembra 2026. Cilji se nato uporabljajo od 1. januarja 2030 ali tri leta po začetku veljavnosti metode, če je to pozneje. Poziv k zbiranju dokazov se je zaključil septembra 2026, nekateri v industriji pa pričakujejo zamik. Ko bo metoda objavljena, preverite končno različico in ne zaupajte zgolj naslovnim odstotkom.
Zato je prvi korak ugotoviti, v katero kategorijo spada posamezno vaše pakiranje.
Ti dve zahtevi sta povezani, a različni. Pakiranje je lahko reciklabilno, ne da bi vsebovalo kakršen koli recikliran material, in dodajanje PCR ne naredi pakiranja reciklabilnega. Predelovalci morajo rešiti obe vprašanji.
Najbolj natančen pregled potrebujejo strukture, ki združujejo materiale, ki jih po uporabi ni mogoče zlahka ločiti.
Aluminijasta folija, vezana na poliolefine, je najbolj jasen primer. V začetku letošnjega leta sem obiskal proizvajalca pladnjev za hrano za hišne ljubljenčke, izdelanih na tak način. Vezni sloj natančno izpolnjuje svoj namen, torej da naredi oba materiala neločljiva. Struktura deluje zelo dobro. Vendar pa vez, zaradi katere deluje, hkrati govori proti njej pri oceni reciklabilnosti. Tanko metalizirano plast se na splošno v veljavnih smernicah za zasnovo za recikliranje obravnava mileje kot folijo, vendar jo je vseeno treba preveriti.
Tudi strukture, ki združujejo različne polimere, zahtevajo natančen pregled. Dodajanje PET zgornjega sloja zaradi boljše potiskljivosti ali sijaja v poliolefinsko strukturo vnese drugo kemijo. Otroške vrečke s sadnim pirejem so očiten primer: običajno poliester na zunanji strani, včasih z metalizirano plastjo na notranji strani. Obe izbiri sta sami po sebi razumni. Skupaj pa otežita recikliranje.
Laminati na osnovi papirja so v boljšem položaju, kot večina ljudi predvideva. Za papir so vzpostavljene zrele zbirne in reciklažne verige, papirna vlakna pa je lažje ločiti iz laminata kot dva vezana plastična materiala. Minimalne zahteve glede vsebnosti reciklata veljajo le za plastični del pakiranja, plastični del, ki predstavlja manj kot 5 % skupne mase embalaže, pa je izvzet. Razred reciklabilnosti bo še vedno odvisen od tega, koliko plastike ali aluminija nosi papir.
Kjer je pregrada neizogibna, je praktična pot ta, da se manjše komponente ohranijo dovolj nizko, da folija še vedno šteje kot monomaterialna. Trenutne industrijske smernice, kot je RecyClass, sprejemajo EVOH v polietilenski foliji do 5 % po masi, kadar se uporablja z ustreznim veznim slojem. Poliamid se obravnava strožje, večina vrst pa je razvrščenih kot nezdružljivih. Merila PPWR se lahko ob objavi razlikujejo, zato te številke upoštevajte kot smernice.
Pričakujem, da bodo vezni sloji ostali izdelani iz primarne surovine. Običajno se uporabljajo le kot manjša sestavina folije, zato je malo koristi razvijati recikliran vezni sloj posebej za povečanje skupnega deleža vsebnosti reciklata. Tehnično bi bilo mogoče PCR PE ali PP modificirati v material za vezni sloj, vendar je ta reciklirani material verjetno bolj uporaben v enem od večjih slojev folije.
Med vsemi temami PPWR največ zaskrbljenosti slišim prav glede zagotavljanja postpotrošniškega reciklata.
Za embalažo, ki ni občutljiva na stik, kot sta raztegljiva folija in zaščitna folija, je mehansko recikliran PCR že uporabna možnost. Vreče za odpadke in kmetijske folije uporabljajo recikliran material že leta. Običajno niso razvrščene kot embalaža, zato se minimalne zahteve PPWR zanje ne uporabljajo, vendar se izkušnje pri predelavi prenašajo.
Izbira kakovosti PCR ni le nakupna odločitev. Potrebujete pravo vrsto polimera in pravilen talilni pretok, tanke folije pa so občutljive na želatine in nečistoče. Vsaka sprememba lahko vpliva na mehansko zmogljivost in stabilnost predelave, zato je treba kakovost preizkusiti v vaši lastni strukturi.
Enako pomembna kot zmogljivost je dobava. Kakovost, ki deluje v kratkem preskusu, ni dovolj. Nespremenljiva kakovost materiala povzroča zastoje, težave s kakovostjo in nižjo proizvodnjo, zaradi česar PCR lahko postane ekonomsko neupravičen. Vprašanje ni le »Ali lahko to folijo izdelamo s PCR?« temveč tudi »Ali jo lahko izdelujemo dosledno, v velikem obsegu in z dobavo, na katero se lahko zanesemo?«
Prispevek posamezne kakovosti je odvisen od tega, koliko je uporabite. Če kakovost s 70 % PCR dodate v 30 % formulacije, folija vsebuje približno 21 % reciklata, ne pa 70 %. Da bi z isto kakovostjo dosegli 35-odstotni minimum, bi morala predstavljati polovico folije.
To PCR spremeni v vprašanje formulacije. Odločiti je treba, v kateri sloj ga boste vnesli in v kolikšnem deležu, ali ga lahko ta sloj prenese in ali folija še vedno izpolnjuje svoje specifikacije.
Eno naših strank sestavlja troslojno zračno mehurčkasto folijo za zaščitno embalažo. PCR bi lahko suho zmešali po celotni foliji ali ga vnesli v sloj, ki je najmanj občutljiv, na primer v srednji sloj. V vsakem primeru morajo preveriti talilni pretok, želatine in končne lastnosti. Pri takšnih tehničnih folijah je prehod lahko razmeroma preprost, če folija še vedno ustreza svojim specifikacijam.
Embalaža, občutljiva na stik, mora izpolnjevati tako zahteve PPWR kot tudi pravila o varnosti pri stiku z živili. PET ima prednost. V Nemčiji na primer sistem kavcije za plastenke ustvarja nekaj, kar je blizu zaprtemu krogu. Pri drugih polimerih postpotrošniški odpadki prihajajo iz mešanih, nenadzorovanih virov. Pravil EU o reciklirani plastiki za stik z živili (Uredba (EU) 2022/1616) mehansko recikliran material iz teh tokov otežuje za uporabo v neposrednem stiku z živili.
Danes proizvajalci živilske embalaže, s katerimi sodelujem, še vedno uporabljajo 100 % primarni material. Za dosego 10-odstotnega minimuma obstajata dve možni poti:
Biološko osnovane in biološko pripisane plastike danes niso pot do cilja. PPWR upošteva reciklirano plastiko, ne pa obnovljive surovine. To bi se lahko spremenilo. Do 12. februarja 2028 mora Komisija v skladu s 8. členom pregledati biološko osnovane plastike, vključno s tem, ali bi se lahko upoštevale tam, kjer ni na voljo ustrezne tehnologije recikliranja za stik z živili.
Obe poti recikliranja zahtevata skrbno presojo za vsako strukturo posebej. Moj nasvet je, da ne čakate, da bo vse rešil en prihodnji tehnološki pristop. Možne strukture ocenite zdaj, ostanite blizu svojim dobaviteljem in spremljajte razvoj pravil.
Noben material sam po sebi ne »reši PPWR«. Vsaka struktura vključuje več materialnih in zmogljivostnih odločitev, zato obravnavamo celotno formulacijo.
Naša ekipa za poslovni razvoj na področju folij vsak dan sodeluje s predelovalci in dobavitelji po vsej Evropi. Naš portfelj zajema:
Prav tako nudimo tehnično podporo pri izbiri materiala in preskusih.
Že zdaj vam lahko pomagamo dodati PCR v folije, ki niso občutljive na stik, da bi izpolnili cilje za leto 2030. Prav tako lahko dobavimo materiale za reciklabilno, monomaterialno živilsko embalažo. Trenutno ne ponujamo PCR, odobrenega za stik z živili, in vedno bomo iskreno povedali, kaj je za vašo aplikacijo mogoče.
Moj nasvet je preprost. Leta 2030 ne jemljite kot trenutek, ko se spremembe začnejo. Do leta 2030 morajo biti vaše strukture, materiali in dobavne verige že preverjeni. Predelovalci, ki začnejo možnosti ocenjevati zdaj, bodo imeli več prilagodljivosti kot tisti, ki čakajo, da jih k pogovoru prisilijo kupci.
Reviewing your film structures or looking to trial PCR? Michael and the film team can help.
Michael Seegmüller
Segment Leader, Film & Lightweight, Ultrapolymers
michael.seegmuller@ultrapolymers.com
Od 1. januarja 2030 ali tri leta po začetku veljavnosti metode izračuna Komisije, če je to pozneje. Višji cilji začnejo veljati od leta 2040.
Od leta 2030 bo minimalna vsebnost postpotrošniškega reciklata 35 % za večino plastične embalaže, 10 % za embalažo, občutljivo na stik, ki ni izdelana iz PET, in 30 % za embalažo, občutljivo na stik, izdelano pretežno iz PET. Od leta 2040 se te vrednosti zvišajo na 65 %, 25 % in 50 %. Plastenke za enkratno uporabo za pijače imajo posebne cilje.
Ne. Upošteva se le plastika, pridobljena iz postpotrošniških odpadkov.
Ne. Pakiranje je lahko reciklabilno, ne da bi vsebovalo kakršen koli recikliran material, in dodajanje reciklirane vsebnosti ne naredi pakiranja reciklabilnega. PPWR za vsako od teh zahtev določa ločene zahteve.
Da, vendar le tam, kjer reciklirani material izpolnjuje tudi pravila EU o stiku z živili. Reciklirani PET za živilsko uporabo je že dobro uveljavljen. Pri drugih polimerih možne poti vključujejo PCR za funkcionalno pregrado ali kemično recikliran material. Oboje je treba oceniti za vsako strukturo posebej.
Ne. Cilji se nanašajo na reciklirano plastiko, ne pa na obnovljive surovine. Biološko osnovani in biološko pripisani materiali lahko zmanjšajo uporabo fosilnih virov, vendar ne štejejo v obvezne minimalne vrednosti vsebnosti reciklata. Komisija mora vlogo biološko osnovanih plastik pregledati do 12. februarja 2028.
Folija, izdelana v celoti ali pretežno iz ene družine polimerov, na primer polietilena, tako da jo je mogoče reciklirati v tem toku. Še vedno se lahko uporabljajo majhne količine veznega ali bariernega materiala, kot je EVOH.
Zasnovati embalažo tako, da jo je mogoče v praksi zbirati, sortirati in reciklirati. Po PPWR je embalaža razvrščena po stopnji reciklabilnosti, embalaže pod razredom C pa od leta 2030 ni dovoljeno dati na trg EU.
RecyClass je industrijska pobuda, ki objavlja smernice za zasnovo za recikliranje in metode ocenjevanja reciklabilnosti plastične embalaže. Številni predelovalci njena navodila uporabljajo pri preoblikovanju struktur za PPWR.
PPWR velja za embalažo, dano na trg EU, zato vpliva na proizvajalce iz Združenega kraljestva, ki prodajajo v EU. Velik del se uporablja tudi na Severnem Irskem v skladu z Windsorskim okvirjem. Embalaža, prodana v Veliki Britaniji, spada pod pravila Združenega kraljestva, kot sta davek na plastično embalažo in razširjena odgovornost proizvajalca embalaže (EPR).
Michael Seegmuller je po izobrazbi kemik in je opravljal tehnične in komercialne vloge v celotni plastičarski industriji, vključno z vodenjem produktov, prodajo in poslovnim razvojem. Vodi segment Film & Lightweight pri Ultrapolymers, kjer sodeluje s predelovalci, lastniki blagovnih znamk in dobavitelji polimerov pri inovacijah na področju embalaže, zasnovi za recikliranje in prehodu v skladnost s PPWR.
Ta članek odraža regulativni položaj oktobra 2026. Gre za splošne smernice in ne za pravni nasvet.
Considering PCR for your film application?
Speak to Michael about material selection and trial options.
michael.seegmuller@ultrapolymers.com
Mässans Gata 10, Box 5243
402 24 Gothenburg
Sweden
